Kava s staro znanko

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste sedeli sami v čakalnici bolnice in mirno opazovali sotrpine in mimoidoče, ko ste zagledali znan obraz. Pogledi se ustavijo in oba razmišljata: od kod neki te poznam? Velikokrat ostane samo pri razmišljanju in morda se celo spomnimo, a morda tudi ne, koga smo pravzaprav srečali in od kod se poznamo.

Meni se je to zgodilo kakšne tri mesece nazaj, ko sem čakala na zaporedni trikratni odvzem krvi. Vsakih 20 min. Groza. Sploh zato, ker se že tako bojim igel. Ampak sem preživela. Z gospo staro nekje čez 40 let sva se spogledali in čeprav sem sama v hipu ugotovila od kod se poznava, sem po izrazu na njenem obrazu videla, da ona tuhta. To je bila moja učiteljica klavirja iz otroštva. Ni se kaj dosti spremenila – vsaj na prvi pogled ne. A videti je bila bolna. Pristopila je do mene in začeli sva s pogovorom. Kaj vse sva si povedali. Bila je prav tako topla oseba kot mi je ostala v spominu. Z mano je počakala do konca, čeprav je sama s pregledom zaključila že mnogo prej. Odšli sva na kavo, si  izmenjali številke, a od takrat se nisva več videli. Nobena ni poklicala nobene, pa čeprav sva si obljubili. Morda pa čaka na moj klic. V prihodnjih dneh jo zagotovo pokličem.

This entry was posted in Življenje. Bookmark the permalink.