Izgubljeni Maks in učenje angleščine

Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat. Enkrat … je tudi k nam prišel en tak majhen škrat. Ne, nismo rodili, tudi sestra ni prišla na obisk. Kratkomalo je en tak škratek pozvonil pri nas, ker se je izgubil. Mene je skoraj kap. Tak majhen možic, pet let, pa kar sam sredi mestne ulice. Še dobro, da je imel toliko poguma, da je pozvonil in še dobro, da nimamo psa. Učenje angleščine, da mu je danes malo presedalo, pa je šel kar domov. No želel je domov, vendar se je njihova hiša skrila. Seveda se je. Skrila se je kar na drugi konec mesta. Malo je pozabil, da se z mamico na učenje angleščine kar nekaj časa peljeta z avtom ali avtobusom. Ime da mu je Maks. Učenje angleščine, se je izkazalo za dvakrat koristno. Mogoče sicer ne bi vedel, kako se piše in kje stanuje. Kar vprašajte to kakega petletnika. Maks je zdrdral po angleško vse podatke. Poklicala sem mamico in nisem točno vedela, kako se bo to končalo. Kaj če bo revo pobralo od šoka. No, mama je bila kar skulirana. Vesela je bila, da je Maks vredu, da se je znašel in je kmalu prišla. Razložila mi je, da je učenje angleščine za Maksa skoraj nuja, ker se bodo »službeno« selili v Avstralijo in bi radi, da je Maks vsaj malo pripravljen. Zahvalila se je in Maks me je objel. Čez pol leta sem dobila kartico iz Sydneyja. V angleščini, od Maksa.

This entry was posted in Tuji jeziki. Bookmark the permalink.